Dana nima cene. Drži, ljubezen namreč nima cene. Je nekaj, kar si vsi želimo in le redki imajo; nekaj o čemer, kadar nimamo, pišemo pesmi in romane. Ljubezen, najdragocenejša substanca, onkraj materialističnega sveta. Morda res nima cene, zato pa ima vrednost. Živimo v svetu, kjer smo drug drugemu le ekonomska dobrina. Živali – in naša ljubezen do njih - so del te “človečnosti”. Zato: izmerimo Danino vrednost enkrat za spremembo v merljivi enoti, v denarju. Izračunajmo jo skupaj.
Dana je zgodba z izjemno močnim čustvenim nabojem. Le koga ne bi ganila vest o psički, ki ji je krut neznanec odrezal tačke in ušesa? Zgražanje, otožnost, žalost, jeza, bes, usmiljenje – kot vlakovna kompozicija z neštetimi vagoni, ki gre le v eno smer, v smeri denarja. In če smo že pri čustvih, zakaj ne bi vzeli v zakup tudi lokomotive te kompozicije: čustva, imenovanega pohlep?
Prvi del zgodbe o Dani razgrinja na videz preprosto zgodbo o tem, kako so to invalidno psičko skrivali 3-6 mesecev, preden so jo pokazali javnosti. Najditeljici, Dijana S. Knežević in Amila Čitaković sta javnosti lagali o kraju najdbe. Šele v luči osnovne ekonomije nam zgodba o Dani (in o vseh ostalih podobnih primerih) poda prave odgovore na vprašanja, zastavljena v prvem delu: zakaj sta najditeljici skrivali Dano pred drugimi bosanskimi “zaštitari”, nista upoštevali nasveta uglednega bosanskega veterinarja in predavatelja na Veterinarski fakulteti Jasmina Farizbegovića – da se da Danine več mesecev stare poškodbe sanirati v Bosni - in s ponarejeno veterinarsko dokumentacijo ter v nasprotju z vsemi zakoni in predpisi v sodelovanju s slovenskim društvom PPZŽ (Pomagajmo preživeti zavrženim živalim) “prešvercali” Dano v Slovenijo? Zakaj le?
Odgovor je: ker se splača. In to zelo. Zato za trenutek odmislimo čustva, ki nam jih kot prodajni artikel prodajajo bosanski “zaštitari”, pozabimo na “reševanje” živali in poglejmo Dano skozi številke. Koliko je Dana pravzaprav vredna, kakšna bi bila njena tržna cena skozi prizmo oglaševanja, koliko je mogoče za pohabljeno psičko iztržiti donacij?
Za izhodišče lahko vzamemo klasični “internet marketing”, pošiljanje vsiljene (nezaželene) elektronske pošte. Nihče ne mara zavarovalnih zastopnikov, ko se pojavijo na vratih, so kot jehovine priče, mar ne? Težijo in prepričujejo, prodajajo vedno nove pravljice – ogromno truda vložijo v to, da nas prepričajo, da kupimo storitev, ki je sploh ne potrebujemo. Zavarovalništvo je nezaželjen gost, zato delajo na množičnosti. Preprosto: pošljejo 1000 vsiljene e-pošte, da lahko dobijo vsaj drobec interesentov. Koliko? V povprečju je odziv na zavarovalniško ponudbo v internetnem marketingu med 0,1 in 0,5 procenta. Torej: od 1000 nagovorjenih eden ali največ pet oseb (1 do 5 promila) dejansko sklene posel z zavarovalnico. Zapomnite si te številke, važne so.
Kako so oglaševali Dano? S pomočjo medijev, seveda. Različnih: od POP TV / 24ur.com (1 milijon dosega), svet24.si (0,3 milijona dosega), zurnal24.si (0,35 milijona dosega) in neštetimi majhnimi portali, med katerimi velja izpostaviti pesmojprijatelj.si (sicer borih 0,02 milijona dosega) – zakaj važnost tega portala v tej zgodbi, pa v nadaljevanju zgodbe.
Seveda, to ni vse, v nabiralniško akcijo so se vključili poleg internetnih tudi dobri stari analogni mediji: vse od Radia Center do Hrvaške televizije, mediji so dobesedno tekmovali za poslušanost, gledanost in branost ob tako srceparajoči zgodbi. Zlahka lahko izračunamo domet teh medijev, vsi podatki so namreč javno dostopni. Ampak – in zgolj zato – naredimo skupaj izračun na le enem mediju: 24.ur.com, ki ima med vsemi navedenimi mediji največji doseg. Tole nam pokaže neodvisna analiza prometa tega portala:
Kratka razlaga številk: 17,4 milijonov obiska, od česa je unikatnih obiskovalcev “le” 1,8 milijona. V povprečju obiskovalec prebere 4,51 člankov (strani), ki se na posameznem članku zaustavijo za 16 minut. 43,83% obiskovalcev pa “pobere šila in kopita” in članka ne preberejo (odboj oziroma “bounce rate”).
Če vzamemo do sedaj spoznane številke kot izhodišče za finančno simulacijo in naredimo enostaven izračun: samo na 24ur.com se je z Dano seznanilo, zaokrožimo navzdol – za lažje računanje – na milijon (s številkami 1.000.000) oseb. Če se je od tega odzvalo le 0,15 procenta (15 promilov ali 15 od tisočih), je bilo donatorjev 1.500. Ob predpostavki, da je bila povprečna donacija le 20€, izračun te simulacije pomeni 30.000,00€ ali z besedo: trideset tisoč evrov. V obzir moramo vzeti, da je zgornja simulacija narejena na povprečju odziva, ki velja za zavarovalniške zastopnike (op. avtorja: zaradi narave dela so mi te številke znane iz prve roke). Dana pa ni tečen zavarovalniški zastopnik, ki bi ga podili od vrat. Dana je zgodba, ki vzbudi pozornost precej bolj, zato je količnik odziva znatno večji. Če so se odzvali le trije promili (povprečje za zavarovalniške zastopnike!) nagovorjenih, se znesek donacij podvoji, na 60.000€, ampak najbrž se je odzvalo precej več ljudi: za Dano gre, ne za rentno zavarovanje.
A Dana se ni oglaševala le na slovenskih medijih, tudi v številnih hrvaških in bosanskih medijih, ki so prav tako kot slovenski, z odmevno zgodbo tekmovali za medijski prostor.
Ne pozabimo še na socialna omrežja, ki so ob “najdbi” Dane dobesedno zavrela. Ne samo v Sloveniji, tudi širše: iz Danske se je vklopila fondacija Marianne Søndergaard – Marianne’s dog food bank (MDFB), celo na Češkem in v Italiji je zbudila pozornost, tudi Poljska je zbirala donacije. Vse to se je zgodilo v borih dveh tednih po famozni “najdbi” - Dana je postala medijsko prepoznavna celo v daljnem Kazahstanu, glej sliko spodaj!
Prav posebno poglavje je Italija, kjer je Andreja Bogataj, sicer znana po podobnih nerazgrnjenih poslih z rešenimi živalmi in netransparetnih donacijah, najprej zbirala sredstva za Dano skozi Obalno zavetišče (ki to sploh ni, saj nima koncesije za opravljanje zavetiške dejavnosti) in nato še, po njenih besedah “v njeni italijanski FB skupini”.
Tole zbiranje donacij po Italiji si zasluži poseben odstavek, saj so se takrat prvič pojavile vidne razpoke in spori v tej dobro organizirani mreži nabiralcev donacij: Andreja Bogataj se je namreč italijanski javnosti predstavljala kot skrbnica Dane, na kar je “najditeljica”, Dijana S. Knežević močno vzkipela. Andreja Bogataj je pred kratkim sicer javno odgovorila, da so vse zbrane donacije predali fondaciji Marianne Søndergaard (MFDB), ampak na javne pozive, koliko je bilo zbranih donacij in kdaj so jih predali, ne odgovarja in politično molči. V vmesnem času si je namreč našla vir preživetja, ki je bolj pod drobnogledom javnosti, kot nabiranje donacij za živali: prešla je v politiko in je danes občinska svetnica občine Koper na Bržanovi listi, kjer aktivno s sledilci na FB lobira za to, da bi dejavnost zavetišča na obali ponovno prešla v njene roke.
In kako so se zbirali donacije? Po različnih kanalih: SMS donacije (v Sloveniji in na Danskem), PayPal, nakazila na bančne račune, zbiranje starega papirja, akcije donacij na različnih portalih in seveda največji del zbranega denarja: neizsledljiva gotovina. Javne sledi donacij namreč segajo samo v februar 2018, v obdobje prvih 14 dni po “najdbi” Dane. V trenutku, ko so nabiralci donacij ugotovili, da se ni odprla finančna pipica, ampak slap denarja, so takoj, že v drugi polovici februarja 2018 prenehali objavljati zneske prejetih donacij – pa čeprav so Dano oglaševali in zanjo zbirali donacije še vsaj nadaljnih šest mesecev!
Najmanj, kar je javno razvidno iz njihovih začetnih objav v februarju 2018, so donacije, ki so jih zbirali Animal Rights Balkan, Animalex, udruga za pravni zaštitu životinja iz Zagreba, Marianne’s Dog Food Bank (MDFB), Andreja Bogataj z Obalnim zavetiščem in njena italijanska skupina, Dijana S. Knežević osebno, društvo PPZŽ, DPMŽ Celje, skupina Doniram in nahranim živalske dušice, za Dano so zbirali star papir v podjetju Gorenje Surovina, na strani podjetja Dormeo objemtopline.dormeo.net, denar pa je zbirala tudi množica imenovanih in anonimnih posameznikov v Sloveniji in v tujini, kot naprimer Šarka Dolečkova ali Dana Hajšlova iz Češke, ki so s prijateljicami zbrale slabih 2.000€ v zgolj 14 dneh po “najdbi” Dane. Da so tudi posamezniki darovali ogromno denarja v gotovini, pa nam izpričuje ta primer:
Če naredimo seštevek samo enega meseca, to je februar 2018 in pri tem upoštevamo le javne objave nekaterih akterjev, pridemo do naslednjih številk:
“Ni podatka” v zgornji tabeli pomeni, da akterji ne želijo razgrniti podatkov. Seveda so te številke le vidni vrh ledene gore, gre namreč za objave v prvi polovici februarju 2018 – akcija oglaševanja Dane in nabiranja denarja pa je trajala vse do oktobra 2018, ko so zaradi pretiranega zanimanja skeptične javnosti in vedno pogostejših kritik takšnega početja donacije počasi usahnile. Ker nihče od nabiralcev donacij ne želi javno razgrniti prejetega denarja, lahko samo sklepamo, koliko denarja je bilo v resnici nabranega za pohabljeno Dano. Samo za pet od skupno dvanajstih virov lahko najdemo javne objave, vsi ostali, za katere se javno ve, da so zbirali donacije, molčijo kot grob. Zato lahko popolnoma upravičeno sklepamo, da je zgornji znesek 19.584€, le slaba polovica v februarju 2018 nabranega denarja, in da bi bil bolj realen znesek nekje med 30.000€ in 40.000€ - v manj kot mesecu dni od več kot šest mesecev intenzivnega oglaševanja!
Za vse številke zgoraj je ostalo bore malo materialnih dokazov, saj so vse objave o donacijah danes izbrisane iz vseh strani PPZŽ, MDFB ali Dijane S. Knežević – pa vendar je ostalo dovolj ekranskih posnetkov, ki jih je shranila kritična javnost in iz katerih so restavrirane številke v zgornji tabeli.
Zato se vrnimo nazaj, k začetni simulaciji prihodka od donacij, v kateri je bilo zajeto zgolj pojavljanje na 24ur.com, brez ostalih medijev, spletnih portalov ali socialnih omrežij. Številka dosegov objav o Dani je namreč znatno višja in glede na seštevek vseh objav v medijih in socialnih omrežjih znaša najmanj 3 milijone ogledov v prvem mesecu po najdbi Dane.
O da, Dana je zelo, zelo popularna! In večja je popularnost, več donacij se nabere in večje so. Če pri številki 3 milijone dosegov in odzivnosti samo 15 promilov sklepamo na povprečno donacijo v višini zgolj 20€, pridemo do številke 90.000€. Če vzamemo zgornjo mejo odziva, ki sicer velja za zavarovalniške agente (0,5%), potem je potencialna tržna vrednost Dane 300.000,00€, ali z besedo: tristo tisoč evrov. Ne pozabite: Dana ni zavarovalniški agent, ki ga podimo od vrat. Dana je zgodba, ki se dotakne vsakogar.
Se ta donatorski biznis res tako splača? Seveda se, zato pa takšna konkurenca v tem poslu. Poglejmo primer nekdanjega taksista Cakija alias Fahrudina Brava na spodnji sliki, objave na portalu za zbiranje donacij, youcaring.com:
Da, oči vas ne varajo: štiri do šest tisoč evrov po posameznem psu. In koliko je bilo takih objav samo na youcaring.com letno? Več sto! Z osnovno matematiko nekdanjega taksista, ki je našel profitabilnejši biznis superheroja in reševalca psov, ni težko izračunati, da govorimo o poslu, ki je vreden več sto tisoč, vsaj pol milijona evrov letno. Opomba: youcaring.com je po pripojitvi k gofoundme.com, ravno zaradi številnih tovrstnih zlorab, ukinil možnosti donacij iz vseh balkanskih držav, vključujoč Slovenijo, ki se je tudi uvrstila na ta neslavni spisek nezaželenih držav.
Najbrž se vprašate, zakaj Caki alias Fahrudin Bravo v tej zgodbi o Dani? Ker je v njo vpleten od vsega začetka, od dne najdbe naprej. Enako, kot Dijana S. Knežević si je želel in se grebel za novo, dragoceno najdbo. Kar poglejte spodnji dialog med Amilo Čitaković (koordinatorko pri MFDB) in Dijano S. Knežević, iz katere je lepo razvidno, kako se je ta zaštitarska konkurenca borila med sabo za “kokoš, ki bo nesla zlata jajca”:
Pa davčni in zakonski vidik nabiranja donacij? Ni ga. Neobdavčene so in za donacije ni potrebno javno razgrniti zbranih sredstev, kar akterji in njihovi odvetniki zelo dobro vedo. Nič čudnega, da se takšen biznis splača in nadaljuje še danes. Reševanje psov je namreč zelo profitabilna dejavnost za celo verigo – ljudi. Za živali ostane bore malo.
Fondacija Marianne Søndergaard (MFDB) sicer ustno zagotavlja sedanjim skrbnikom, da bo doživljensko skrbela za Dano, ampak le kaj pomenijo zagotovila neobstoječe organizacije? Pravilno ste prebrali: MFDB je fiktivna organizacija, ki ni nikjer vpisana v register civilnopravnih oseb ali kako drugače zavedena kot fondacija ali društvo. Ne poznajo je niti na Danski policiji, odkoder odgovarjajo, da bi se pri MDFB glede na lokacije opravljanja dejavnosti morali registrirati v Bosni. Fiktivna organizacija pa premore vsaj nekaj realnega: bančne in PayPal račune, na katerih se skozi medijske akcije in pozive na socialnih omrežjih zgrinjajo donacije. Višina donacij, zbranih za Dano, ostaja “poslovna skrivnost”.
Tudi Andreja Bogataj, ki trdi, da je zbrane donacije italijanske skupine predala MFDB, molči kot grob in ne želi odgovoriti. Marianne Søndergaard pa vsaj javno odgovarja, da podatkov o višini donacij preprosto ne bo javno obelodanila – enkrat se zgovarja, da to ni stvar javnosti, drugič se sklicuje na računovodkinjo te namišljene organizacije, češ, da so podatki pri njej – kdo je ta “računovodkinja”, ki skrbi za finance pri neobstoječi organizaciji MFDB, najbrž tudi njej ni jasno. Amila Citakovič, poleg Dijane S. Knežević “najditeljica” Dane, sicer koordinatorka za Bosno pri MFDB, je poniknila v neznano, se ne odziva in je ni mogoče najti.
Popolnoma enako, kot mariborsko društvo PPZŽ, nekaj časa uradno skrbnico Dane, ki vse do danes ne razgrne višine ali porabe doniranih sredstev in se na daleč izmika vsakemu vprašanju donatorjev, kam je izginil njihov denar. Vodstvo društva PPZŽ, Janja Pilinger in računovodkinja Breda Ledinšek (ki se je od društva poleti 2018 oddaljila), se raje javno posmehuje ali prepira s komerkoli, ki bi želel vedeti, kje so končale njegove donacije.
Poleg usode zbranih donacij se lahko upravičeno vprašamo tudi po usodi pohabljenih in invalidnih psov, za katere se nabira ogromno denarja. Imajo vsi tako “srečno” zgodbo, kot Dana? Pridejo zaradi denarja v roke skrbnih in dobrih ljudi? Niti slučajno. Usoda teh živali je popolna neznanka, nihče ne ve, kje v resnici končajo. Vsako vprašanje, kam gredo ti psi in pri kom pristanejo, naleti na enak zid molka, posmeh, blokade in očitke o zlonamernosti, enako kot vprašanja glede usod donacij.
Na tej točki je potrebno pojasniti, da je tak izvoz živali “po domače”, kot smo mu priča pri bosanskih “zaštitarih” iz Bosne nezakonit. Žival lahko iz Bosne izvozi samo organizacija, ki ima koncesijo za opravljanje zavetiške dejavnosti in vsa potrebna dovoljenja za izvoz. Potrebno je namreč imeti žival najmanj 21 dni po cepljenju v karanteni (zato so v primeru Dana ponaredili veterinarsko dokumentacijo o cepljenju za tri tedne za nazaj), pridobiti je potrebno “traces certifikat” (dokumentacijo za sledenje), žival mora bit vpisana v mednarodno TASSO bazo – sledljivost mora biti zagotovljena po zakonu vse do končnega skrbnika. Živali zakonito sploh ni mogoče uvoziti z namenom prenosa lastništva, saj zakonodaja jasno določa, da psi, ki gredo iz Bosne z nekomercialnim potrdilom, se morajo v Bosno tudi vrniti (vir).
Da lahko tile mednarodni “pasji biznismeni” obidejo zakonodajo in nižajo stroške, pse iz Bosne prepeljejo skozi Srbijo v Romunijo, kjer jih opremijo z vso potrebno dokumentacijo – jasno, ponarejeno - in jih nato odpremijo v države EU. V večini primerov ti psi niti cepljeni niso, niti veterinarsko pregledani ne – s seboj nosijo številne bolezni, od katerih so nekatere človeku tudi smrtno nevarne. Če seveda sploh pridejo do cilja – ponavadi preprosto poniknejo v neznano, ali kot pravijo bosanski “zaštitari”: “Spasili smo ih / rešili smo jih.” Od česa pa? Morda od njihovih zlorab - nabiranja donacij, kje pa dejansko pristanejo, pa dovolj pove intervju z Bredo Hrovatin, vodjo Sektorja za dobrobit in zdravje živali na UVHVVR: ker gre za zavržene, nesocializirane živali, ki novim lastnikom povzročajo težave in niso tako mili, kot to izgleda na promocijskih fotografijah, tiste, ki preživijo pot do končne destinacije, velikokrat zavržejo v zavetišča, kjer jih usmrtijo – kadar jih ne usmrtijo že prej, pod krinko bolezni ali neprilagojenosti.
Pohabljene in invalidne živali imajo še najmanjše možnosti za posvojitev, takorekoč nične. Resda se smilijo vsem, ampak posvojiti invalidno žival praktično nihče noče – vsak se zaveda ne samo stroškov, temveč tudi odgovornosti, ki jo skrb za takšno bitje prinaša. Dana je imela srečo s podobno verjetnostjo, kot je glavni zadetek na Loteriji. Ravno zato pohabljene in invalidne živali, ko jim preteče oglaševalski rok trajanja, preprosto izginejo in za njimi ponikne vsaka sled.
Dana je izjemen primer, ki je razburkala dovolj številčno javnost, da se je ni dalo pomesti pod preprogo, kot so to lahko storili v primeru pohabljenega psa z imenom Jurek. Če ga še ne poznate, dovolite, da ga predstavim: invalid Jurek (video) ter na fotografiji spodaj.
Tudi za to invalidno bitje so mesece in mesece nabirali donacije, jih porabljali za profesionalne fotografije s pozerkami in številne medijsko odmevne akcije. Mesece in mesece, dokler se ni izpel in postal marketinško neuporaben.
Zato je prišel čas, da ga vendarle pošljejo v pasji raj in to so tudi storili. Jurek – podoben primer kot Dana – je v mesecih intenzivnega oglaševanja zbral dovolj sredstev, da bi ga lahko v končno destinacijo, obljubljeno in še eno pravljično deželo BrokenBiscuits.org prepeljali z zasebnim letom v Falconu.
Namesto tega so uporabili običajen transport za takšne živali, kot je ta, na sliki spodaj, v lasti bosanskega pasjega superheroja Fahrudina Brava – Cakija.
O, da… Jurek je res pristal v pasjem raju “zaštitarjev”. Skupaj z drugimi petimi psi je neodgovorni voznik, ki jih je vozil v krasni novi svet via Romunija v organizaciji fiktivne fondacije MFDB, na vročini 38 stopinj celzija pustil okvarjeno vozilo sredi ceste. Jurek se je, skupaj z drugimi psi iz tega “humanega” prevoza, skuhal pri živem telesu. Osmrtnico je objavila kar Amila Citaković, famozna koordinatorica MFDB za Bosno in poleg Dijane S. Knežević najditeljica Dane.
Le zakaj je bilo potrebno ob teh ogromnih sredstvih, zbranih zanj, Jureka peljati skozi Romunijo? Ker tam za prgišče evrov opremijo psa z “veljavno” veterinarsko dokumentacijo in EU potnim listom. Zakonit izvoz Jureka v Anglijo bi bil znatno dražji. Biznis je biznis in nižanje stroškov je pač del vsake organizirane dejavnosti.
Na srečo za Dano se je izognila romunskemu transportu, ki ga organizirajo MFDB in Fahrudin Bravo – Caki in preživela pot v Postojno v osebnem avtomobilu Dijane S. Knežević. Dijana S. Knežević se je očitno tako bala konkurence, Cakija, da mu ni zaupala niti prevoza. Večina - če ne kar vse – pohabljenih in invalidnih živali, predmetov oglaševanja tega mednarodnega biznisa, ni imela te sreče. Njihove usode ostajajo neznane, poniknejo v nagrobni molk enako, kot za te živali zbrane donacije.
Popolnoma na mestu je vprašanje, kako se z donacijami zbran denar v resnici porablja? Tudi tukaj je do odgovorov težko priti, ni pa nemogoče. Kako se je za Dano porabljal njen denar, sicer akterji molčijo – na srečo pa je ostalo več kot dovolj sledi (veterinarski računi, drugi računi za stroške oskrbe Dane), da lahko to dosti bolj precizno ugotovimo. Ampak o tem drugič.
Kako se je porabljal denar zbran za Dano, zakaj so se v to zgodbo vpletli odvetniki, o grožnjah na domu in prijavah na policijo, zakaj so proteze le pravljica za naivne ter o rehabilitaciji Dane, pa boste lahko prebrali v nadaljevanjih Danine zgodbe.
