Zdi se, kot da je po letu in več trajajoči sagi o Dani že vse povedano, da je zgodba zaključena. Pa ni. Medijsko ali skozi socialna omrežja je sicer pokrita s kakšno objavo akterjev, ampak to ni prava slika dogodkov. Preveč poenostavljena je in vse preveč meglena.
Dana ni osamljen primer reševanja bolnih in invalidnih živali. Ali je to zgodba s srečnim koncem ali ne, boste ocenili sami. Samo najprej je potrebno razgrniti Danino zgodbo, takšno kot je, brez facebook komentarjev, brez olepšav. Osredotočimo se na dejstva: dokumente, veterinarske izvide, poslovne izkaze akterjev in izjave vpletenih. To so kamenčki v mozaiku znatno večje slike, ki si zasluži pozornost javnosti.
Ne gre samo za to, da nam je Dana prirastla k srcu. Četudi niste ljubitelj živali in vas ta zgodba sploh ne briga, si vendarle vzemite čas zanjo. Ta zgodba namreč razgalja delovanje “zaščitnikov živali”, UVHVVR in Policije – težko se bo namreč izogniti (ne)delovanju slovenskih uradnih organov. In verjemite mi, zelo vas bo presenetilo, kako v ozadju takšno reševanje zavrženih živali v resnici poteka in da gre vse prej kot za reševanje. V ozadju potekajo prave bitke in vojne – pa ne za živali, ampak za denar in za preživetje vseh akterjev, vključno s slovenskimi uradnimi organi, ki so na tem primeru v celoti zatajili.
Zato začnimo to zgodbo na začetku: kdo je Dana in kako je bila najdena?
Dana je psička neznanega izvora. Njena usoda do najdbe je neznanka in za to zgodbo v resnici tudi nepomembna. Gre le za eno od številnih bitij, ki so se znašle v rokah “reševalcev živali” in katere usoda je zaradi krutih okoliščin in javno publicirane srceparajoče zgodbe postala širše znana.
Dana naj bi bila dne 28.1.2018 najdena na tržnici Arizona v Brčkem. Arizona je cona sive ekonomije, en velik bolšlji sejem, kjer je mogoče kupiti od kalašnjikova do cenenega kitajskega tekstila. Prodajalec, ki jo je našel, je o tem obvestil znanko, Silvano Katalinić, ki je o tem obvestila svoje znanke in prijateljice, tudi Amilo Citaković. Slednja je obvestila Dijano S. Knežević, javnosti dobro znano aktivistko in borko za zavržene živali. Za psa se je urgentno zanimal tudi Caki, še en bosanski aktivist s pravim imenom Fahrudin Bravo. Ampak o obeh, Cakiju in Dijani malo kasneje.
Dano so prepeljali v javno podjetje Veterinarska postaja Tuzla (Veterinarska stanica Tuzla), kjer jo je prevzel in oskrbel dr. vet. Jasmin Farizbegović. Pravzaprav je prišla v dobre roke: dr. vet. Jasmin Ferizbegović je namreč ugleden veterinar in profesor na Veterinarski fakulteti. Njegov poln naziv je Prof. dr. sc. Jasmin Ferizbegović dr. vet. med..
Ko je sprejel Dano, je strokovno ocenil, da lahko takšne poškodbe sanirajo v Bosni. Potrebno je bilo namreč ponovno pravilno odrezati del kosti na tačkah (tudi za kasnejšo morebitno namestitev protez) in rane zašiti – kar so kasneje tudi naredili v Sloveniji. Po njegovi oceni so bili ta, pravzaprav enostaven veterinarski poseg, popolnoma sposobni opraviti v Bosni. Skratka: Dani po besedah uglednega strokovnjaka, predavatelja na Veterinarski fakulteti in direktorja Veterinarske postaje Tuzla, ni bil potreben prav noben poseben poseg kakšnega specialista, ki ga v Bosni ne bi znali izvesti.
Rane namreč niso bile sveže, po oceni vseh vpletenih veterinarjev so bile to rane, stare od 3 do 6 mesecev! Prav nobenega razloga ni bilo za urgentnost transporta v Slovenijo. Vprašanje, na katerega nikoli ne bomo dobili odgovora: kdo je 3 – 6 mesecev oskrboval to psičko, preden so jo pokazali javnosti? Nemogoče je, da bi taka psička preživela sama brez nekoga, ki bi ji prinašal vodo in hrano ter ji dajal zavetje. Iz tega stališča je ta nenadna “najdba” 28.1.2018 skrajno nenavadna in zelo sumljiva. Zakaj in kdo je skrival psičko tako dolgo ter o tem ni obvestil nikogar, ne policije, veterine ali kogarkoli drugega? Vsekakor pa velja mnenje dr. vet. Jasmina Farizbegovića: te stare rane bi lahko sanirali že v Tuzli.
Žal pa takšna ocena uglednega veterinarja Dijani S. Knežević ni bila niti najmanj všeč. Začela se je sklicevati na mnenje neznanih veterinarjev iz Beograda, ki psičke niti videli niso. Sklicevala se je na neimenovane slovenske strokovnjake, ki Dane prav tako niso poznali in vztrajala, da je potrebno Dano nemudoma in takoj prepeljati v Slovenijo.
Na tej točki je potrebno še malo osvetliti, kdo je pravzaprav Dijana S. Knežević. Glede na FaceBook objave gre za strašansko požrtvovalno osebo, ki razdaja svoje življenje za zapuščene in zavržene živali. Podoba v javnosti bi bila skoraj perfektna, če ne bi bilo posameznikov, kot je Emina Manović, ki ji očitajo, da se z živalmi le okorišča.
Že nekaj ur po “najdbi” je Dijana S. Kneževič naredila bombastično FaceBook objavo o Dani. Emina, ki jo pozna z druge plati in ji očita “šverc živali”, je takoj po videni objavi prijavila kaznivo dejanje mučenja živali (neznanega storilca) policistom v distriktu Brčko. Iz maščevanja - policijska preiskava Dijanine zgodbe namreč ni potrdila - ji je Dijana nekaj mesecev kasneje, avgusta 2018, ukradla mačko Poppy, se z novo “rešeno živaljo” pohvalila na FaceBooku, nato pa je za Poppy izginila vsaka sled – kot za ostalimi “rešenimi” živalmi. Sicer pa, kaj si lahko mislimo o Dijani S. Knežević, ki javno v živo objavlja umiranje psa in zraven nagovarja publiko: “Vi ste krivi za to, vi ste to dovolili, ker niste donirali!”?
Policija je prejeto prijavo obravnavala, večkrat so bili na terenu v Arizoni, Brčko. V preiskavi so ugotovili, da sta najditeljici Dane lagali že od začetka vsem, javnosti in novinarjem: Dana ni bila najdena v Arizoni, Brčko, ampak na lokalni tržnici v mestu Gradačac. Policisti so to prijavo po zaključeni preiskavi s poročilom predali Tožilstvu v Gradačcu, ki je ta primer mučenja živali sprejelo v obravnavo in sprožilo kazenski postopek, ki traja še danes. Dijana S. Kneževič je torej oseba, ki jo Tožilstvo obravnava kot osumljenko storitve kaznivega dejanja mučenja živali. Dijana S. Kneževič je vse prej kot požrtvovalna “osebnost leta”. Najditeljici Dane, Silvana in Dijana sta že na začetku zavajali vse okoli sebe, lagali in prikrivali pravo lokacijo svoje dragocene najdbe. Le zakaj? Odgovor je preprost kot v mlinu: kdor prvi pride, prvi melje. Morali sta prikriti lokacijo najdbe, saj se je za Dano v trenutku začela zanimati njuna konkurenca, zaščitnik živali Caki s pravim imenom Fahrudin Bravo. Saj razumete, mar ne? Dana je kokoš, ki nese zlata jajca, je magnet za donatorje, je vir financiranja in nujno potrebna zaščitnikom živali, kot sta Caki ali Dijana.
Vprašanje za skoraj 30.000€ - le zakaj se je Dijani S. Knežević tako mudilo s transportom Dane v Slovenijo, četudi ji je dr. vet. Jasmin Farizbegović to zaradi slabega zdravstvenega stanja Dane odsvetoval in ni hotel napisati napotnice za Danino zdravljenje v tujini? - ima tako svoj smiseln odgovor: denar od donacij. V Bosni namreč ni donatorjev. Bosna je tista, ki prosi za donacije. In v glavah povprečnega bošnjaka še vedno odmeva tista stara pesem Buldožerjev: “Slovenija, zemlja mog sna. Slovenija, zemlja obećana”. Za njih je Slovenija urejena država s članstvom v EU in seveda s kupno močjo EU. Povedano drugače: v Bosni se za Dano preprosto ne bi dalo zbrati donacij, prebivalci so presiromašni. V Sloveniji pa – s tem ima Dijana S. Kneževič in slovensko društvo PPZŽ bogate (dobesedno!) in dolgoletne izkušnje. Natanko so vedeli, zakaj je potrebno Dano predstaviti slovenski publiki.
Neverjetno hitro, takorekoč preko noči se je uredila vsa potrebna dokumentacija za Dano. Še 28.1.2018 je bila najdenček brez imena in identifikacijskega čipa, nato pa le dva dni kasneje, 30.1.2018, poimenovana Dana, čipirana, cepljena proti steklini, s potnim listom in z vso potrebno dokumentacijo pripravljena za pot v Slovenijo. Četudi – ponavljam – je temu izrecno nasprotoval dr. vet. Jasmin Farizbegović.
In ravno pri tej dokumentaciji, pridemo do naslednje uganke za skoraj 30.000€. V potnem listu (kopija spodaj) je namreč zavedeno, da je bila Dana cepljena 5.1.2018, torej dobre tri tedne, preden je bila sploh najdena. Kako je to mogoče in zakaj je bilo to potrebno? Odgovor je enostaven: če želiš prepeljati psa preko meje, mora od zadnje cepitve proti steklini miniti najmanj tri tedne. Zato so preprosto datume ponaredili in registrirali cepljenje tri tedne prej, kot je bila Dana sploh najdena.
Zelo pomembno je na tej točki pripomniti, da je izvoz živali iz Bosne dovoljen zgolj in samo pri Uradu za veterino BiH registriranim zavetiščem za živali s koncesijo, ne pa tudi društvom ali posameznikom. Bosanski zakoni so jasni tudi glede mučenja živali: Zakon o zaštiti i dobrobiti životinja, član 19. (1) Zabranjeno je prevoziti životinje ako bi se prijevozom izazvale patnje, bol, mučenja, oboljenja, uginuća životinja kao: a) utovar i prijevoz tokom velike vrućine ili hladnoće; h) prijevoz bolesnih životinja ili u slučaju kada postoji sumnja da su bolesne ako nije osigurana veterinarska pomoć; Obavljanje prijevoza na neki od načina iz stava (1) ovog člana smatra se mučenjem životinja. (4) Prijevoznik je dužan odrediti lice koje će se tokom prijevoza brinuti o ispunjavanju propisanih uslova za transport životinja, njihovom napajanju, hranjenju i odmoru, a koje mora biti stručno osposobljeno, čiji program obuke, osposobljavanja, obučenosti propisuje nadležno ministarstvo.
Dana ni bila uvožena v Slovenijo. Dana je bila v Slovenijo “prešvercana” in to tako, da so se prekršili praktično vsi zakoni in predpisi BiH glede dobrobiti živali.
In kaj poreče na to Dijana S. Knežević? Za 24ur.com je podala neresnično izjavo, citiram: “Kneževićeva je nato poskrbela, da so Dano v Bosni cepili in ji uredili vso potrebno dokumentacijo, njena pot v Slovenijo je bila tako tudi formalno urejena.” Pa je to res?
Napotnica je važen dokument, saj brez tega ni mogoče z ranjeno ali bolno živaljo prestopiti meje. Za zdravljene živali v drugi državi je prav tako vedno potrebna napotnica. Tudi Dana jo je imela, da so jo sploh lahko prepeljali v Slovenijo (četudi jim to sploh ne bi bilo treba) in jo tukaj tudi sprejeli v obravnavo.
Zanimivo, da dr. vet. Jasmin Farizbegović do pred kratkim sploh ni vedel, da takšna napotnica obstaja. Kot direktor javnega zavoda Veterinarska stanica Tuzla napotnice nikoli ni odobril ali podpisal, saj je bil sam izrecno proti transportu takšne živali kamorkoli – to za žival predstavlja samo še dodaten stres in napor. To je mučenje živali in ne njeno reševanje.
Dodatno vprašanje za skoraj 30.000€? Čigav podpis je torej na napotnici za Dano, glede na to, da direktor javnega zavoda Veterinarska postaja Tuzla zanika obstoj takšne napotnice? Imena ni mogoče razbrati, ker ni nikjer čitljivo zapisano. Iz podpisa pa je vidno, da se začne na črko “M”.
V Veterinarski postaji Tuzla obstajata dva veterinarja, čigar imena se prično na “M”, vendar je zanimiv samo eden: dr. vet. Mersad Purdić, ki očitno rad in pogosto pomaga ekipi Dijane S. Knežević in ki je tudi ponaredil v potnem listu Dane neresničen datum cepitve (glej fotografijo potnega lista). Poleg takšnih uslug ji naprimer izvaja tudi sterilizacije za 15€, ki jih nato Dijana nesebično računa donatorjem: pičlih 50€. Ali je to zaščita živali ali gre za navaden balkanski “biznis”, presodite sami.
Šele v luči denarja lahko postane ta nenavadna zgodba o Dani razumljiva: zakaj sta najditeljici lagali o kraju najdbe, skrivali Dano pred drugimi bosanskimi “zaštitari”, nista upoštevali nasveta dr. vet. Jasmina Farizbegovića in s ponarejeno veterinarsko dokumentacijo v sodelovanju s slovenskim društvom PPZŽ (Pomagajmo preživeti zavrženim živalim) “prešvercali” Dano v Slovenijo?
Za danes sem zgodbo zaokrožil: najdba Dane.
Drugič, v nadaljevanju tega zapisa: kako se je ta “biznis” razvil in zaradi pritiska javnosti tudi ponesrečil. O skrbno organiziranem nabiranju donacij, o okrevanju Dane, o protezah in še kaj.
