Veste, v šolo hoditi je težko. Pa ne morda zaradi dolžine poti ali
višine šolske zgradbe, ampak saj veste knjige, urnik, strogi pogledi,
domače naloge, seminarske naloge, letanje po šolski in študijski
knjižnici in ne vemsami obiskovali in ste se dodobra seznanili z njenimi lepimi in slabimi
stranmi. Jaz pa šele okušam vse dobrote šolskega življenja. In vsako
kaj še vse! Pa kaj bi našteval! Saj ste kako šolo tudi
jutro se napotim tja, v šolo. Od mojega doma kjer dve visoki smreki in
čudovit visok košat orch krasita dvorišče - se nekoliko sanjavo napotim
po včasih prašsi, včasih blatni cesti in po dveh, morda treh ovinkih
z visokimi in enakomernimi prispem do dvonadstropne sive zgradbe
okni. Nad vrati me zaskrbljeno pogleda učena glava (vtis imam, da še
zmeraj študira) in me tiho vpraša: "Si za ta dan pripravljen?" Kadar
nisem me obide precejšnja tesnoba. Vendar: "Ah, bo že kako! Z malo
sreče!" In že se vzpenjam po stopnicah, potem pa še enkrat in že sem na
hodniku. Po hodniku tiho zdrsnem do tretjih vrat, kjer pravijo, da je
'mučilnica' 20. stoletja. V učilnici se zgodijo mnoge stvari, med ostalimi
tudi nabiranje znanja. Moja klop je kar prva in te so samo zelo marljivim in prizadevnim dijakom!zmeraj namenjence Klepet hitro zamre, saj je šolski zvonec že opravil svojo dolžnost in v naš razred vstopi gospod profesor. Nastopi trenutek globoke tišine in na vrsto domača naloga, vaje in pojme iz tako tudi tho sedemo. Potcm pa pride utrjevanje. In končno francoske slovnice, povezuje stara dejstva z novimi. Misliti, misliti ter nova snov! Profesor razlaga nove še enkrat misliti je treba, toda danes nam kar ne gre in ne gre od rok!
This post is from a low-reputation account and contains an unverified outbound link. Be cautious before clicking external links.