Prvomajski skok v morje v Kavranu / 15 stopinj


Pred svojo "obsesijo" s skakanjem v hladne vode sem imel "ritual" odprtja sezona plavanja v morju s skokom v morje v Kavranu. Idiličen kraj, kjer sem preživel neskončno poletij - do deset let nazaj, ko smo morali porušiti hišo in sem se v tem času zgolj parkrat vrnil v ta kraj.

Tokrat sem se. Kljub temu, da me vedno znova stisne, ko se zavem, da je Kavran name pustil velik pečat, predvsem pa tudi odnos do turizma. Če si navajen miru in tišine, potem se težko vklopiš v turistično ponudbo, ki je sicer na voljo. In ja, letos sem ponovil skok v morje, ki je tako čisto in brez vsakršnega turista ...

 

Ampak zgodba o Kavranu sega v daljno leto 1985, ko smo kupili 400 kv.m. zemlje, več kot 800 metrov od morja v vasi Kavran, 20 kilometrov od Pule. Cena je bila takrat precej zanemarljiva, okrog 3000 mark in seveda brez gradbenega dovoljenja. Takrat je bil zeleni pas 800 metrov in zato smo si izbrali takšno oddaljenost.

Kavran je bil vedno idealen prostor za počitek. Brez elektrike, brez vode, mir in tišina, daleč stran od ponorelega sveta. Imeli smo sončne celice s katerimo smo polnili akumulatorje in svoje cisterne vode. Užival sem vsak trenutek v Kavranu. Morje čisto in neonesnaženo in na plaži ni nobene gužve. Okrog 1000 parcel je bilo prodanih v Kavranu. In sosedje so bili super in čudovite trenutke odraščanja sem preživel v Kavranu. Ko se človek razvadi s tem uživanjem, je težko najti kaj podobnega.

V vmesnem času smo spremenili namembnost parcele, vložili vlogo za gradnjo in vse ostalo, da bi pravno formalno lahko zgradili hiško. Vendar ni bilo nikoli konkretnih odgovorov, kajti ta del Istre ni imel niti zazidalnega načrta. In pet let nazaj, ko smo julija sedeli zvečer pred takrat še prikolico, je padla ideja. Pozidajmo hiško, s predpogojem, da se zavedamo, da bo nekoč mogoče treba vse skupaj porušiti. In tako so se začela dela. V manj kot dveh mesecih je bila hiška pod streho. Tudi stroški niso bili pretirani. Žulji na rokah staršev so drugo poglavje!

Pogled na morje s terase je bil neprecenljiv. Vložili smo vlogo, spremenili namembnost in dobili hišno številko. Prišli so merilci in izmerili hiško in pošteno samo plačevali davek na nepremičnine na Hrvaškem. Plačevali smo komunalne pristojnine, čeprav jih nismo uporabljali. Prav tako smo parkrat plačali pravnike, ki bi nam uredili gradbeno dovoljenje, vendar je bila vedno ista zgodba. Dobili so denar in poniknili. Kljub zavedanju, da bo verjetno treba rušiti, sem upal, da pride Hrvaška prej v EU in se bo vse skupaj spremenilo.

Lani poleti so rušili obalni pas. Pogled na vse skupaj je bil več kot žlosten. Cel kup fotografij sem posnel, vendar nikoli nisem imel srca, da bi jih objavil. Kavran je vse bolj izgledal kot Hrvaška po vojni. Vse uničeno in celi kupi smeti povsod. Iz idile je vse skupaj preraslo v smetišče. Vendar morje je ostalo in je še vedno čisto.

In se je zgodilo. Dobili smo pošto, da je treba rušiti. Spraviti vse v prvotno stanje. Kljub temu, da sem se zavedal, da bo nekoč verjetno treba vse skupaj porušiti, sem tlačil to idejo nekam daleč stran.

Jeap, dejstvo je, da ne bo v Kavranu nikoli več tako, kot je bilo. Verjetno se bo nekoč vse skupaj spremenilo. Naredili bodo zazidalni načrt za to področje, verjetno bodo celo dovolili graditi objekte. Vendar isto ne bo nikoli več.



Posted from my blog with SteemPress : https://www.had.si/blog/2019/05/03/prvomajski-skok-v-morje-v-kavranu-15-stopinj/

H2
H3
H4
3 columns
2 columns
1 column
Join the conversation now
Logo
Center