S koncem svoje palice je Ellis Seltonova podrezala polena, ki so slabo gorela. Takoj je švignil visok plamen, obliznil les, se zvil bliskovito kot kača ter planil proti črnim višavam kamina. Vzdihnila je in se s hrbtom naslonila na naslonjač. Nocoj je mrzila ves svet in sama sebe še bolj kot vse vesolje. Tako ji je bilo vedno, kadar ji je postajala teža osamljenosti neznosna Zunaj so sunki ostrega vetra upogibali vrhove dreves v parku, se vrtinčili okoli graščine in pihali v dimnike z dolgimi stoki. Vihar je izvabil iz zemlje vse globoke glasove posestva. Kakor da se iz dna stoletij vzdigujejo k tej stari devici, v kateri se je poosebljal Selton. Ni bilo več moških, da bi sprejeli plemenito dediščino, ni bilo predrznih in veselih dečkov s krepkim glasom in čvrstih ledij, ki bi jih takšno breme težilo toliko kot nič. Ostala je samo še Ellis s svojimi osemintridesetimi leti in pohabljeno nogo, šepasta Ellis, kateri še nikoli nihče ni govoril o ljubezni. Seveda bi se zlahka poročila, toda tiste, ki jih je privabljalo njeno premoženje in razkošni Selton Hall, je preveč zaničevala, da bi se bila kdaj odločila ukloniti zakonu katerega izmed njih. Od prezira do prezira je postajala samotarka v sivi obleki zazidana v svoj ponos in svoje spomine.. Za trenutek je prenehalo tuljenje viharja. V globočinah parka se je oglasilo pridušeno zvonjenje zvonca. Velik pes, ki je spal pri nogah stare device z gobcem na tacah, je odprl eno oko. Njegov pogled se je križal s pogledom gospodarice, in gluho je zagodrnjal.»Priden! je zamrmrala Ellis in položila roko na glavo živali. Gotovo je kak zapoznel služabnik ali kak kmet, ki je prišel obiskat starega Jima Želela je nadaljevati svoje premišljevanje, medtem ko so ji prsti praskali po svileni lobanji psa, ta pa se je branil zopet zaspati. Iztegnil je vrat in poslušal, kot bi nagonsko sledil prodiranje obiska v parku, po katerem je pometal vihar. Nazadnje je njegovo obnašanje zmedlo gospodarico »Mar kak obisk? Kdo bi mogel biti ob tej uri?« Majordom Parry, ki je čez nekaj trenutkov potihoma vstopil, ji je prinesel odgovor. Služabnik je bil drugače prava podoba vedrega dostojanstva, zdaj pa je kazal hudo vznemirjenost. »Milady, zunaj je nekdo, popotnik, ki vztrajno sili, da bi ga milady sprejela. »Kdo je? Kaj hoče? Parry, neugodno vam je.« »Gre namreč za nenavadnega gosta, te sorte ljudi redko sprejemamo. Zelo je pritiskal name, da sem nazadnje privolil, da bom zmotil milady, in...« »K stvari, Parry, k stvari!« je vzkliknila Ellis nestrpno in udarila s palico ob tla. »Ce se boste zgubljali po ovinkih, zares nikoli ne bom zvedela, za kaj gre. In ko ste že privolili, da me boste zmotili, bi že rada
vedela, zakaj.« Majordom je bil tako zmeden, da si je dovolil strašno spačiti obraz, preden je odgovoril. Potlej je iz izbranih ust kanilo prezirljivo, kolikor je bilo potrebno: »Milady, Francoz je, katoliški duhovnik!... In na rokah nosi otročiča!« »Kaj. .. Ste znoreli, Parry?« Ellis je vstala. Obraz ji je postal siv kakor obleka, in pod gostimi rusimi obrvmi so ji modre oči zagorele od ogorčenja. »Duhovnik? Z otrokom? Gotovo kak begunec, ki mu je policija za petami in skuša skriti sad kakega
greha! Povrhu še Francoz!.. . Eden tistih nesrečni kov, ki koljejo svoje plemstvo in režejo vrat svojemu vladarju! In vi mislite, da bom sprejela kaj takšnega.. .?« Kot prepričana protestantka Ellis Seltonova ni marala katoličanov in njihovi duhovniki so ji zbujali močno z nezaupanjem pobarvano grozo. Toda čim dalje je govorila, tembolj je zapuščal njen z jezo okrepljeni glas mirno zahtevnost vzgoje in dosegel predirno ostrino. Pravkar je hotela naročiti Parryju, naj ukaže zapoditi vsiljenca, ko so se na stežaj odprla vrata v knjižnico, ki jih je bil pustil majordom samo priprta, in noter je stopil v črno oblečen možic, ki je nekaj nosil na roki »Prepričan sem, da boste tole sprejeli,« je rekel
z milim glasom. »Clovek ne zavrača, kar mu pošilja Bog. Prišlec je bil droban, skoraj krhek. Brada in umazanija, ki sta mu požirala lica, sta dodali nekaj vznemirljivega nehvaležnemu obrazu z negotovimi potezami. Prifrknjeni nos mu je vtisnil nenavaden, porogljiv pečat, ki je pa v očitni revi lastnika postal naravnost tragičen. Naj je bilo že kakorkoli, neznanca so reševale grdote in banalnosti velike sive, posebno lepe in jasne, hkrati nedolžne in globoke oči, ki so podeljevale njegovi inteligentni fiziognomiji neko prikupnost. KIjub jezi je lady Seltonova opazila tudi
njegove tanke roke in majhne noge, ki sta nezgrešljiva znaka dobrega plemena. Vendar to še ni toliko zaleglo, da bi ublažilo njeno ogorčenje. Njen bledi obraz je močno pordel.
Zbadljivo je rekla: »Torej vas pošilja Bog? Moj poklon, dobričina, ne manjka vam samozavesti! Parry, pokličite vendar vaše ljudi in ukažite, naj vržejo tega Gospodovega odposlanca ven... in pankrta, ki ga skriva pod plaščem!« Pričakovala je, da se bo neznanec zmedel, toda
nič. Ne da bi se za ped premaknil, je možic samo majal z glavo, medtem ko je njegov lepi, odkritosrčni pogled izzival razsrjeno staro devico. »Zapodite me kolikor vam je drago, milady, toda,
je rekel ter iz gub svojega plašča rešil otroka, ki je očitno spal, »sprejmite vsaj, kar vam Bog pošilja
Kajti ko se sklicujem nanj, ne govorim o sebi, ampak o tejle..« »Vaši varovanci me ne zanimajo. Imam sama svoje reveže! »Tale,« je nadaljeval neznanec, ki se ni dal užugati, ampak je povzdignil svoj glas do nekakšne slovesnosti, »se imenuje Marianne, Elisabeth d'Asselnat. .. in je vaša nečakinja.«V Ellis Seltonovo je udarila strela. Palica, na katero se je opirala, je s suhim treskom zdrknila na parket, ona pa ni storila nič, da bi jo zadržala. Med govorjenjem je mali mož popolnoma odvrgel veliki pozeleneli, od dežja premočeni in močno oguljeni plašč, ki je bil vanj zavit, ter se približal kaminu Odsev ognja je osvetlil obraz nekajmesečnega otroka, ki je v gubah slabega odevala globoko spal Ellis je odprla usta, da bi nekaj rekla, toda iz njih ni bilo glasu. Pogled se ji je vznemiril, begal od spe- čega otroka k neznančevemu obrazu ter se nazadnje ustavil pri Parryju, ki ji je spoštljivo ponujal palico. Zagrabila jo je kot rešilno desko, skrčila na njej roko,
da so se ji členki obelili. »Odidite, Parry!« je zamrmrala s čudno nizkim in hrapavim glasom.
Ko so se zaprla vrata za majordomom, je lady Seltonova vprašala: »Kdo ste? »Bratranec markiza d'Asselnata... pa tudi Mariannin boter. Pišem se Gauthier de Chazay, abbé Gauthier de Chazay,« je povedal natančneje, ne da bi najmanj izzival. »Če je tako, oprostite mi ta sprejem, nisem mogla
uganiti.« Toda živahno je pristavila: »Rekli ste, da je otrok moja nečakinja...« »Marianne je hči vaše sestre Anne Seltonove in markiza Pierra d'Asselnata, njenega soproga. In če sem prišel, milady, prosit zanjo pomoči in pokroviteljstva, sem storil to zato, ker na svetu nima več drugega kot vašo... in mojo ljubezen.« Počasi, ne da bi odvrnila pogled od duhovnika, se je Ellis zadenjski umikala, dokler ni njena tre soča se roka dotipala lesa naslanjača, na katerega se je spustila z vso svojo težo.
Kaj se je zgodilo? Kje sta moja sestra... moj svak? Zakaj mi prinašate njunega otroka, potrebna je.. .« Ni si upala nadaljevati, toda po tesnobi, ki ji je dušila glas, je abbé spoznal, da je že uganila. Sive oči so se mu zalile s solzami in z neskončnim sočutjem obvisele na stari devici. V sivi svileni obleki in neumni beli čepici z zelenimi trakovi, ki je kronala njene goste, kot plameni ruse lase, je bila hkrati čudaška in veličastna podoba. Nagonsko je skrivala pohablje no nogo pod svoj sedež. Ob padcu s konja pred petimi leti je ostala šepava, brez upanja, da bi kdaj ozdravela. Poleg tega je bil abbé vajen človeškega gorja, da je uganil njeno bridko in oholo osamljenost. Srce se mu je paralo, da je moral njeno nesrečo še povečati »Odpustite mi,« je zamrmral, »da sem prišel k vam kot glasnik nesreče. Gotovo že veste, da je pred mesecem dni stopila Marie-Antoinette na morišče,
že okrvavljeno s krvjo njenega kraljevskega soproga, kljub naporom skupine zvestih, ki jo je poskušala iztrgati tej usodi in extremis. Seveda je propadla . . Dva dni pozneje so nekateri plačali zvestobo kraljevini s svojim življenjem. Med njimi je bil markiz d'Asselnat. . .« »In moja sestra?« »Želela je slediti svo dala prijeti hkrati z njim. Zanjo življenje brez Pierra ni pomenilo nič več. Saj veste za globoko, strastno ljubezen, ki ju je družila. Stopila sta na morišče kot sta stopala k oltarju v versajski kapeli, z roko v roki . . . in se smehljala!« Besedo je pretrgal stok. Debele solze so polzele po Ellisinem obrazu, ki ni storila nič, da bi jih skrila Zdele so se ji tako naravne! Ne da bi se zavedala, je že dolgo pričakovala, da jih bo pretakala! Natanko od tistega dne, ko se je mlada in očarljiva sestra mu možu v smrt in se je Anne zaljubila v lepega francoskega diplomata, od kar se je odpovedala svoji domovini, svoji veri, vsemu, kar ji je do prihoda Pierra d'Asselnata bilo drago,
in je šla z njim. Anne bi bila lahko v Angliji vojvodinja, pa se je odločila za markizo v Franciji ter tako razparala srce starejši, petnajst let starejši sestri, ki je po smrti njune matere pazila nanjo. Tiste dni je imela Ellis občutek, da gre njena sestrica Anne nasproti nesrečni usodi, dasi ni vedela, odkod ji ta slutnja. Navsezadnje ni bilo to, kar ji je naznanjal abbé Chazay, nič drugega kot dopolnitev njenih môr. Spričo te tihe bolečine je ganjen obstal črni možic pred njo in samogibno ujčkal spečo deklico. Toda nenadoma se je Ellis zravnala. Iztegnila je proti otroku poželjive in hkrati trepetajoče roke; narahlo ga je vzdignila, si ga položila na mršave prsi ter z nekakšnim strahom ogledovala drobni obrazek, ki so
ga kronali lahki rjavi kodrčki. Pogladila je s previdnim plahim prstom malo stisnjeno pest. Na nje-
nem nehvaležnem obrazu so usahnile solze, obšla ga je milina Abbé se je naenkrat zrušil pod težo naporov, nabranih v nekaj tednih, noge so se mu zašibile, spustil se je na stolico in gledal, kako odkriva poslednja Seltonova materinski nagon v sebi. Osvetljen od plamenov je postal dolgi obraz, uokvirjen z rusimi lasmi, neprevedljiva podoba mešanice ljubezni in bolečine »Komu je podobna?« je zamrmrala Ellis. »Anne je bila plavolaska, ta otrok pa ima črne lase.« »Podobna je očetu, toda oči bodo gotovo materine. Boste videli, ko se bo zbudila.. .« Kot bi bila počakala na to dovoljenje, je Marianne odprla zelene oči mladike in pogledala teto. Toda takoj se je nosek nagubal, usteca so se potegnila v bridko šobo in otrok je začel vekati. Ellis se je presenečena zdrznila, malo da je ni izpustila. Zapičila je v abbéja skoraj zgrožen pogled »Moj bog, kaj ji je? Ali je bolna? Sem ji storila
kaj hudega?« Gauthier de Chazey se je dobrohotno nasmehnil ter razkril čvrste bele zobe »Mislim, da je preprosto lačna. Od jutra ni zaužila ničesar drugega kot prgišče vode, ki sem ga zajel
iz vodnjaka.« »Pa vi gotovo tudi ne! Kaj pa mislim! Tukaj poslušam svojo bridkost, vidva pa umirata od lakote in naporov, tale angelček in vi!« V hipu se je tišina graščine razletela. Služabniki
so prihiteli. Ukazala jim je, naj gredo po neko mrs Jenkinsovo, drugim, naj takoj prinesejo primerno večerjo, topel čaj in whisky. Naposled je naročila Parryju, naj pripravi sobo za gosta iz Francije. Vse je bilo opravljeno s čudovito naglico. Parry je izginil, služabniki so prinesli bogato obloženo mizo in mrs. Jenkinsova je vstopila slovesno kot je zahtevala housekeeperina služba, njena obilna oseba in že zrela starost. Toda vsa ta veličastnost se je stopila kot maslo na soncu, ko ji je lady Seltonova položila otroka na roke »Vzemite, moja dobra Jenkinsova... to je vse, kar nam je ostalo od lady Anne. Tisti prekleti krvoloki so jo ubili, ker je hotela rešiti nesrečno kraljico
Skrbeti moramo zanjo, ker nima nikogar več poleg nas... jaz pa nikogar poleg nje! Ko so vsi odšli iz sobe, se je obrnila, in abbé de Chazey je opazil, da ji še drsijo solze po licih, toda prisilila se je in se mu nasmehnila ter pokazala na pogrnjeno mizo: »Izvolite prisesti... Jejte, potem.. . mi boste vse
povedali.« Abbé je dolgo pripovedoval, govoril o svojem begu iz Pariza z otrokom, ki ga je našel zapuščenega v hiši d'Asselnatovih, ki so jo opustošili sektaši Medtem je v prvem nadstropju graščine, v veliki sobi, zavešeni z modrim velurjem, okopana in s toplim mlekom nahranjena Marianne mirno zaspala, stara Jenkinsova pa jo je zibala. Topeča se od nežnosti je dostojanstvena žena mehko ujčkala drobceno teGospodinjslka (op. prev.) lesce, ki ga je ljubeče oblekla v batiste in čipke, ki so nekdaj služili njeni materi, in popevala staro balado, ki jo je izkopala iz dna svojega spomina: O mistress mine, where are you roaming O mistress mine, where are you roaming O stay and hear your true love's coming, That causing both high and low... Je veljala ta stara pesem, ki jo je spesnil Shakespeare, bežni senci Anne Seltonove ali otroku, ki je našel zavetje v srcu angleške ravnine? V očeh gospe Jenkinsove so se bleščale solze, ko je prepevala in se smehljala otroku
Tako je stopila Marianne d'Asselnatova na staro posestvo svojih prednikov, da bi tam preživela otroško dobo in se udomačila v stari Angliji.
